Šelestenje
jezika je zbirka esejev Rolanda Barthesa, ki jih je pisal med
leti 1964 in 1980, objavljeni pa so bili leta 1984, štiri leta po njegovi
nenadni smrti. Gre za eno od najpomembnejših Barthesovih zbirk esejev – v njej
je avtor izpeljal znamenito premestitev pojma avtorja nasproti pojmu bralca.
Knjiga združuje vrsto danes že klasičnih razprav npr.: »Od znanosti do
literature«, »Pisati, neprehodni glagol?«, »Pisati branje«, »O branju«, »Smrt
avtorja«, »Od dela k tekstu«, »Šumenje jezika«, »Vojna jezikov«, »Stil in
njegova podoba«, »Učinek realnega« itn.
Knjiga
je razdeljena na sedem delov. V prvem delu z naslovom »Od znanosti do
literature« in drugem z naslovom »Od dela k tekstu« Barthes razvija svojo
teorijo branja in figure bralca, ki je za obstoj smisla v tekstu prav toliko
konstitutivna kot figura avtorja. V »Smrti avtorja« iz leta 1968 Barthes skuša
na novo premisliti pojem »teksta«, ki nima več forme dovršenega izdelka, temveč
ga pišoči sam spreminja v procesu produkcije brez začrtanega cilja, prek tega
postane hkrati sam svoj bralec, ki avtorjeve začetne intence nenehno premešča
in spodkopava, s tem pa nazadnje odpre strukturno ireduktibilno mesto za bralca
nasploh, ki je sam vpotegnjen in vključen v nikoli dokončan proces nastajanja
besedila. Smrt avtorja se tako neposredno prevede v »rojstvo bralca«: v
nasprotju s teorijami 19. stoletja (denimo Lansonovo in Sainte-Beuvovo) avtor
ni več porok smisla svojega lastnega dela, temveč njegov oeuvre postane odprti »tekst«, ki ga ponovno napiše bralec skozi
svoje branje. Ravno »Smrt avtorja« je imela največji učinek med vsemi
Barthesovimi teksti; skupaj s Foucaultovim »Kaj je avtor?« sta veljala za najbolj
ključni, ustanovni besedili francoskega poststrukturalizma.
Ob tem
najdemo v knjigi še množico drugih prispevkov, ki obravnavajo funkcijo govora,
strukturo diskurza, formo končanih in nedokončanih stavkov, prakso mitologij, pa
vrsto slavnih Barthesovih lectures,
ki ponujajo še danes zanimive interpretacije Micheleta, Brechta, Prousta...
MEDIJSKI ODZIVI