Šelestenje jezika je zbirka esejev Rolanda Barthesa, ki jih je pisal med leti 1964 in 1980, objavljeni pa so bili leta 1984, štiri leta po njegovi nenadni smrti. Gre za eno od najpomembnejših Barthesovih zbirk esejev – v njej je avtor izpeljal znamenito premestitev pojma avtorja nasproti pojmu bralca. Knjiga združuje vrsto danes že klasičnih razprav npr.: »Od znanosti do literature«, »Pisati, neprehodni glagol?«, »Pisati branje«, »O branju«, »Smrt avtorja«, »Od dela k tekstu«, »Šumenje jezika«, »Vojna jezikov«, »Stil in njegova podoba«, »Učinek realnega« itn.
Knjiga je razdeljena na sedem delov. V prvem delu z naslovom »Od znanosti do literature« in drugem z naslovom »Od dela k tekstu« Barthes razvija svojo teorijo branja in figure bralca, ki je za obstoj smisla v tekstu prav toliko konstitutivna kot figura avtorja. V »Smrti avtorja« iz leta 1968 Barthes skuša na novo premisliti pojem »teksta«, ki nima več forme dovršenega izdelka, temveč ga pišoči sam spreminja v procesu produkcije brez začrtanega cilja, prek tega postane hkrati sam svoj bralec, ki avtorjeve začetne intence nenehno premešča in spodkopava, s tem pa nazadnje odpre strukturno ireduktibilno mesto za bralca nasploh, ki je sam vpotegnjen in vključen v nikoli dokončan proces nastajanja besedila. Smrt avtorja se tako neposredno prevede v »rojstvo bralca«: v nasprotju s teorijami 19. stoletja (denimo Lansonovo in Sainte-Beuvovo) avtor ni več porok smisla svojega lastnega dela, temveč njegov oeuvre postane odprti »tekst«, ki ga ponovno napiše bralec skozi svoje branje. Ravno »Smrt avtorja« je imela največji učinek med vsemi Barthesovimi teksti; skupaj s Foucaultovim »Kaj je avtor?« sta veljala za najbolj ključni, ustanovni besedili francoskega poststrukturalizma.
Ob tem najdemo v knjigi še množico drugih prispevkov, ki obravnavajo funkcijo govora, strukturo diskurza, formo končanih in nedokončanih stavkov, prakso mitologij, pa vrsto slavnih Barthesovih lectures, ki ponujajo še danes zanimive interpretacije Micheleta, Brechta, Prousta...