Slovenska filozofska krajina ima nekaj specifik. Zares se je začela oblikovati šele po drugi svetovni vojni, v okoliščinah, ki jih je delno narekoval povojni razvoj mednarodne teorije, delno pa tudi jugoslovanski socializem (npr. z izdajo MEID, tj. Izbranih del Marxa in Engelsa). Tako se je hitro vpela v mednarodni kontekst leve teorije, tako na področju marksizma kot drugih idejnih sfer, npr. strukturalizma in teoretske psihoanalize, še prej (predvsem v literarnih sferah) eksistencializma, vselej ob močni recepciji nemške klasične filozofije. Neodvisno od tega sta se razvijali vsaj še fenomenologija ter analitična filozofija. V slovenskem akademskem in širše kulturnem prostoru te smeri svoje domovinske pravice niso dobivale le prek avtorskih razprav, ampak pogosto tudi prek živahne prevodne dejavnosti. Danes je tako slovenskim bralcem in bralkam v prevodu na voljo temeljna literatura omenjenih področij, ki so vsa prinesla tudi odmevne izvirne rezultate slovenskih avtorjev in avtoric.
Obenem pa je mogoče reči, da so se omenjene filozofske smeri v svojem času razvijale proti tradicionalnim filozofskim klasikom in filozofski historiografiji ali vsaj mimo nje. To je bilo v tujini po svoje razumljivo, saj je šlo za odgovor na pogosto okostenelo stanje akademske filozofije in izjemno ozko pojmovan kanon vélikih avtorjev. Na naših tleh pa je šlo v nekem smislu za podedovan predsodek, ki je teptal fantomskega sovražnika. Ker je akademska tradicija v slovenskem jeziku precej kratka, so bili že pred povojnim prezentističnim obratom v slovenščino prevedeni le redki klasiki: tako je bilo pred vojno (in v resnici še pozno v 20. stoletje) treba največja Platonova, Aristotelova, Descartesova ali Kantova dela brati v nemških, francoskih in srbohrvaških prevodih – ali v izvirniku. Po vojni se je to počasi začelo spreminjati, a pogosto prej z delom klasičnih filologov in literarnih zgodovinarjev kakor filozofov. To seveda ne pomeni, da v drugi polovici 20. stoletja na naših univerzah niso delovali zaslužni zgodovinarji in zgodovinarke filozofije, vendar je dejstvo, da je bil fokus filozofskih raziskav pogosto drugje ali pa se je starejšo filozofijo – in to v večji meri kot drugje po kontinentalni Evropi – bralo prejkone skozi prizmo sodobne.
To je privedlo do slepih peg, ki še danes zaznamujejo našo izvirno in prevodno filozofsko produkcijo. Tvegajmo kratek oris.
Na področju antične filozofije razpolagamo z razkošjem integralnega prevoda Fragmentov predsokratikov in celotnega Platonovega korpusa (isti intelektualni krog je poskrbel tudi za vrsto prevodov iz zgodovine platonizma v širšem smislu). Prevedena so tudi pomembnejša Aristotelova dela, vendar nam manjkajo najmanj preostanek Organona, pomembnejši spisi iz zgodovinsko vplivne zbirke Parva naturalia ter vsaj izbor iz drugih pomembnejših naravoslovnih spisov. Od helenističnih šol je sicer delno pokrito epikurejstvo; stara stoa je popolnoma spregledana, novejša pa je na voljo le v omejeni meri, delno v zastarelih prevodih. Antični skepticizem je nepoznan, vse od fragmentarno ohranjenih izvorov do Seksta Empirika. Z redkimi izjemami (npr. astronomije) enako velja za filozofsko relevantne vidike antične znanosti, npr. medicine (od Hipokrata do Galena) ali matematike.
Stanje latinske antične filozofske produkcije ni mnogo boljše. Čeprav imamo na voljo kvalitetna prevoda Lukrecija in Senekovih Pisem, nista nujno primerna za filozofsko rabo; dobrodošli bi bili tudi novi ali ponovni prevodi Cicerona.
Pozna antika je, to je slovenska specifika, v boljšem stanju. Platonska filozofija je solidno pokrita (izstopa celoten Plotinov opus), vendar bi bilo zanimivo v slovenščini brati tudi ali še več Apuleja, Jambliha, Sirijana in Prokla. Aristotelska tradicija (npr. Aleksander iz Afrodizijade in drugi komentatorji) je na voljo le izjemoma. Bolje kaže latinski (izpostavimo Avguština) in grški patristiki ter bizantinskim avtorjem, čeprav so ta besedila pogosto obravnavana pretežno s teološkega zornega kota. Boetij in Dionizij Areopagit sta dobro pokrita, vendar nam manjkajo drugi pomembni prenašalci antične vednosti v srednji vek, kot sta Marcijan Kapela in Kasiodor.
Najbolj pomanjkljivo pa je stanje prevodov srednjeveške filozofije. Le v kratkih odlomkih ali izjemoma lahko beremo avtorje karolinške renesanse ali Eriugeno, viktorince ter avtorje platonističnega 12. stoletja in chartrske šole. Anzelma in Abelarda poznamo prek krajših prevodov.
A če je pri nekaterih izmed teh avtorjev morda mogoče reči, da spadajo v manj znana poglavja zgodovine filozofije, ki jih včasih ne poznajo tudi večji kulturni prostori, je toliko bolj problematično stanje sholastike, ki ga je – spet slovenska specifika – zanemarjal celo katoliški tabor. Razpolagamo z enim samim obsežnejšim izborom Tomaža Akvinskega; Dunsa Skota in Viljema Ockhama pa v prevodu domala ne moremo brati, čeprav skupaj s Tomažem predstavljajo trojico največjih filozofov sholastike. Enako velja za manj znane sholastike, kot sta Albert Veliki ali Henrik Gentski. Izredno zanimivi, čeravno manj poznani avtorji, ki nekoliko razbijajo učbeniško sliko srednjega veka – kot so Robert Grosseteste, Roger Bacon ali Peter Janez Olivi v 13. stoletju ter Nikolaj iz Autrecourta; Nikolaj Oresme, Janez Buridan ali Marsilij Padovanski v 14. stoletju, so pri nas poznani kvečjemu v (sicer dobrodošlih) odlomkih.
Mimogrede dodajmo, da je filozofija arabsko in hebrejsko pišočega srednjega veka (in kasnejših obdobij) pri nas popolna terra incognita in ji torej kaže še mnogo slabše, čeprav avtorji, kot so Avicena, Averoes in Majmonid predstavljajo velikane filozofske misli, ki so močno vplivali tudi na zahodno filozofijo.
Renesančno filozofijo lahko – in še to v omejeni meri – beremo le v njeni platonistični podobi, zato renesančni aristotelizem, neapeljska šola ter beneški humanizem z vrsto ženskih predstavnic ostajajo neznani.
Če si ogledamo stanje novoveške filozofije, lahko na področju racionalizma sicer opazimo nekakšno kartezijansko renesanso s prevodi Descartesovih Principov, Ugovorov in odgovorov k Meditacijam, Sveta ter dela korespondence; ugotovimo lahko tudi, da je Spinoza slovenskemu bralstvu sorazmerno dobro poznan. Slabo pa kaže Leibnizu (ki ga predstavlja le en sam izbor) ter »manjšim« racionalističnim avtorjem, kot sta Malebranche ali Arnauld. Na področju angleške empiristične filozofije sta sicer veliki nedavni pridobitvi Hobbesov Leviatan in Lockov Esej, vendar pogrešamo manjša Hobbesova dela, novejši prevod Humovih in Berkeleyjevih temeljnih del ter manjše avtorje, kot je Toland. Onkraj te varljive ločnice opozorimo na množico raznolikih novoveških avtorjev in avtoric, kot so Bodin, Lipsius, Grotius, Pufendorf; Gassendi, Bayle; M. Cavendish ter É. du Châtelet.
Na področju manjkajočih prevodov francoskega razsvetljenstva omenimo vsaj Condillaca in La Mettrieja, deloma Montesquieuja ter avtorje politične in ekonomske teorije. Podobno lahko rečemo tudi za nekatere avtorje škotskega in »otoškega« razsvetljenstva (Reid, Hutcheson). Nemško razsvetljenstvo je v prevodih popolnoma nepoznano, čeprav so imeli avtorji, kot sta Wolff in Baumgarten, izjemen vpliv na Kanta in nemško klasično filozofijo.
Če tu povlečemo črto in si ogledamo bilanco, lahko rečemo, da imamo zaradi trdega dela vrste prevajalcev in prevajalk sicer na voljo precej, a da je dela vendarle še ogromno, zlasti na področju antike in srednjega veka. Problem je tem večji, ker imamo pri nas zaradi zgodovinskih okoliščin sorazmerno malo prevajalcev, ki so usposobljeni za prevajanje teh starejših filozofskih besedil, ki so – če se osredotočimo na omenjeni obdobji – večinoma pisana v grščini in predvsem latinščini. Poleg tega smo postali, zlasti v zadnjem desetletju, skeptični do tradicionalnega kanona: danes se ne moremo več zadovoljiti le z »vélikimi možmi«, ampak železni repertoar s pridom in upravičeno širimo tudi na ženske avtorice (med doslej prevedenimi sicer izpostavimo npr. izbor Hildegarde Bingenske in Christine de Pizan) ter manj znane, a filozofsko zanimive figure in »mejne« oblike vednosti, ki ne spadajo v žanr »vélikih knjig«, a so lahko filozofsko enako ali bolj zanimive (tako je bil, na primer, za razvoj logike »žanr« komentarja bolj pomemben kakor samostojna razprava). Naloga je zato tem večja.
Kaj je mogoče storiti?
Možna sta dva odgovora. Prvi je monografsko prevajanje, kakršnega smo poznali doslej in ki je po veliki zaslugi dosedanjih prevajalcev in prevajalk v zadnjih šestdesetih letih nadoknadilo velik del zgodovinske zamude. Tak tip prevajanja je v filozofiji privilegiran, saj predstavi neko delo ali avtorja v njegovi integralni podobi. Vendar s takšnim pristopom zgoraj orisane slike, zlasti na področju srednjega veka, ne moremo popraviti nisi srednjeročno: to, kar so v tujini pogosto počeli dobro financirani timi strokovnjakov, je nemogoče nadoknaditi v nekaj letih, sploh v času, ki ga zaznamujeta zmanjševanje sredstev za knjigo in skepsa do humanističnega izobraževanja.
Strategija zbirke, ki jo predstavljamo in ki kot latinska sestra Krta nosi ime Talpa, je drugačna. Njen cilj je v filozofski tradiciji, ki je bila pri nas najbolj spregledana, se pravi, v obdobju od antike in srednjega do novega veka, identificirati povsem konkretne filozofske probleme ali pojme ter jih v posamezni knjigi predstaviti prek obsežnega izbora krajših besedil in spremnih besedil. Čeprav je v takšni zastavitvi nujno privilegiran tematski pristop, ki izpostavlja imanentno filozofsko zanimivost teh tekstov, so besedila namenoma izbrana tako, da je med njimi čim več historičnih ali vsaj tipoloških povezav in da tako tvorijo nekakšno celoto. Iz narave te metode izhaja, da gre pogosto za odlomke. Vendar to ni nujno: antična in zlasti srednjeveška, pa tudi novoveška filozofija so pogosto mislile v krajših besedilih ali »nemonografskih« oblikah, kot so komentarji, »vprašanja« (quaestiones) ali pisma. Ključno besedilo na neko temo je lahko včasih v svoji integralni obliki dolgo le nekaj strani. Seveda je nemogoče vsakič pokriti celotno tradicijo od antike do novega veka, vendar to niti ni cilj: vse prej želimo predstaviti posamezne in natančno definirane teme, ki imajo vplivno dediščino in so pogosto izvor kasnejših, tudi današnjih filozofskih problemov. S stališča kanona bomo tako pokrivali tako avtorje, ki bi jih morali imeti prevedene že zdavnaj, kot tudi tiste, ki so morda spregledani tudi v tujini.
Urednika Kajetan Škraban in Nena Bobovnik
